Zanimanje za temo zdravstvene diplomacije v zadnjem času narašča. Ta članek opisuje, kako se je razvijala zdravstvena diplomacija, in razmišlja, kako se povezuje s cilji trajnostnega razvoja. Nova knjiga WHO "Zdravstvena diplomacija: evropska perspektiva”, Ki sta ga uredila Ilona Kickbusch in Mihály Kökény (2017), nam daje tudi priložnost, da podrobneje raziščemo temo.
Avtor: Anna Gallinat
Zdravstvena diplomacija, vsaj v evropskem kontekstu, sega v vrsto mednarodnih sanitarnih konferenc v poznih 1800 -ih. Nalezljive bolezni, kot je kolera, so ogrožale vzpostavljene trgovinske povezave med evropskimi državami, zaradi zaščite trgovine pa so bile konference namenjene standardizaciji mednarodnih predpisov o karanteni.
Diplomacija se tradicionalno nanaša na zastopanje nacionalnih interesov v mednarodni skupnosti, ki se običajno izvaja na področju zunanjih zadev. V zdravju ni nič drugače. Tako kot pred 150 leti je zdravstvena diplomacija najbolj potrebna zaradi globalnih ali čezmejnih zdravstvenih groženj. Čeprav je lahko končni cilj enak (zaščita državljanov), je postalo jasno, da zdravstvena ministrstva tega ne morejo doseči ločeno in da morajo biti vključeni drugi sektorji ter (nedržavni) akterji.
Skozi 20th stoletju in zagotovo z ustanovitvijo WHO se je oblika zdravstvene diplomacije nekoliko spremenila, vendar glavna načela veljajo še danes. Ponavljajoče se teme v knjigi Kickbusch & Kökény so medsektorski in vladni pristopi k zdravstveni diplomaciji, ki jih avtorji večinoma temeljijo na „zdravju v vseh politikah“ (HiAP)-zdaj bolj aktualnem kot kdaj koli prej. Kot v svojem predgovoru piše Zsuzsanna Jakab, regionalna direktorica WHO za Evropo, je HiAP sestavni del sodobnega pristopa k zdravju in zdravstveni diplomaciji.
Zdravstvena diplomacija poteka med različnimi državami in njihovimi vladami ali predstavniki. Lahko pa se izvaja tudi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni z zainteresiranimi stranmi iz različnih sektorjev. Poleg tega Zdravstvena diplomacija: evropska perspektiva najde veliko primerov, ko se v razprave pridružijo drugi akterji, na primer »mednarodne organizacije in nevladne organizacije, zasebni sektor, javno -zasebna partnerstva, filantropi, akademiki in znane osebnosti« (str. 164).
Nedavni porast zdravstvene diplomacije nas prav tako opozarja na njene negativne učinke, na primer, da zdravstveno sodelovanje postaja vse bolj nestabilno, ko zdravstvena vprašanja vstopijo v bolj političen ali političen kontekst in (ne) stalna podpora večstranskim zdravstvenim organizacijam. Knjiga opredeljuje "protekcionistične trende in ideološke ločnice v Evropi" kot glavne vire negativnih vplivov, spolno/reproduktivno zdravje in pravice ter zdravje migrantov pa kot najbolj sporna vprašanja na celini. Tudi to so teme, ki Evropi ponujajo največje možnosti, da prevzame vodilno vlogo v svetovni zdravstveni diplomaciji.
V zadnjem času je zdravstvena diplomacija igrala pomembno vlogo pri pogajanjih o ciljih trajnostnega razvoja (SDG). Trajnostni cilji, ki so neločljivo povezani s pristopom HiAP, nalagajo „potrebo po bolj sistematičnem in usklajenem pristopu doma pri načrtovanju nacionalnih zdravstvenih politik, pa tudi nacionalnih strategij držav donatork za globalno zdravje. Zdravja ni treba predstavljati kot sektorskega vprašanja, ampak kot vseobsegajočega področja, ki gradi mostove do ključnih dejavnikov zdravja, kot sta izobraževanje in voda. Za posredovanje in doseganje tega se lahko uporabi zdravstvena diplomacija. Pri vprašanjih, kot je kriza ebole, je zdravstveni sektor uspešno uporabil diplomacijo za sodelovanje z drugimi sektorji, npr. Zunanjimi zadevami, razvojem in varnostjo.
Končni cilj EuroHealthNeta je zmanjšati zdravstvene neenakosti. Zdravstvena diplomacija je pri tem in je lahko v pomoč. Predgovor Zdravstvena diplomacija: evropska perspektiva omenja neenakomerno porazdelitev bogastva v smislu denarja, moči in virov ter navaja, da "temeljni cilji zdravstvene diplomacije vključujejo bolj enakopravno izboljšanje zdravja in dobrega počutja prebivalstva". Zdravstvena diplomacija lahko, če se izvaja dobro, zagotovi boljše zdravstvene rezultate in zmanjša nevarnosti za vse ter tako poveča zdravstveno pravičnost.
Različni forumi - nacionalni, evropski ali svetovni - so vedno znova opozarjali, da je zdravje politična izbira. Po mnenju Michaele Told, izvršne direktorice globalnega zdravstvenega centra s sedežem v Ženevi, je »zdravje zdravje politična izbira, svetovna zdravstvena diplomacija pa politični proces, ki poskuša uskladiti različne interese« (str.167). Zato, čeprav je bila zdravstvena diplomacija v preteklosti vsekakor pomembna, je postalo jasno, da je danes potrebna, njen pomen pa se bo v naslednjih desetletjih najverjetneje le še povečal. Zlasti pri obravnavanju neenakosti v zdravju in ciljev trajnostnega razvoja je lahko zdravstvena diplomacija pomemben dejavnik pri doseganju teh ciljev, ki so v bistvu zdravje v vseh politikah v praksi in zahtevajo politično voljo na najvišji ravni.
Dostopajte do knjige tukaj.
Anna Gallinat
Anna Gallinat je od februarja 2018. vodja komunikacijskih projektov v enoti za informacije in komuniciranje pri Eurofoundu. Podpira in deluje v različnih skupinah v enoti, da bi zagotovila usklajen in strateški pristop pri dejavnostih ozaveščanja Eurofounda. Pripravlja tudi komunikacijske rezultate o različnih medsektorskih temah, kot so spol, politika COVID-19 ali politika EU.
Prej je Anna delala na EuroHealthNet v Bruslju, kjer je bila odgovorna za komunikacijo in vodenje projektov za projekte EU, povezane z zdravjem. Diplomirala je iz psihologije na Univerzi Twente na Nizozemskem. Je tudi diplomirana študentka spola in medijev na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede.