Kot potrošniki se vedno bolj zavedamo vpliva, ki ga ima lahko naša prehrana na naše zdravje. Vendar je krmarjenje pri izbiri zdrave hrane nenehen boj za razumevanje pogosto zavajajočih in zmedenih informacij, predstavljenih na izdelkih. Kljub prizadevanjem Evropske unije (EU) so sedanji predpisi prepredeni z vrzelmi in izjemami, ki ne ščitijo prav tistih ljudi, ki bi jih morali – vodijo v dobiček namesto zdravja.
Dr Nikhil Gokani, docent za pravo javnega zdravja na Univerzi v Essexu, razpravlja o potrebi po močnejših, potrošnikom prijaznejših politikah označevanja, ki bi potrošnikom pomagale pri ozaveščeni odločitvi o tem, kaj bodo jedli.
V zadnjih letih je EU sprejela ukrepe za pomoč ljudem pri izbiri bolj zdrave hrane, pri čemer je preučila politike, kot so sheme označevanja živil na sprednji strani embalaže.
Izjemno prizadevanje je Nutri-Score – zasnovano za usmerjanje potrošnikov k bolj zdravi izbiri hrane. Ta barvit sistem uporablja petstopenjsko barvno in črkovno lestvico, ki sega od A (temno zelena, najbolj zdrava) do E (temno oranžna, najmanj zdrava). Nutri-Score, ki je bil leta 2017 predstavljen v Franciji, je hitro pridobil oprijem po vsej celini in danes je zlahka opaziti lestvico od zelene do oranžne, ki kupcem omogoča takojšen vpogled v zdravje v njihove izbire.
Kljub svoji priljubljenosti je Nutri-Score sprožil nekaj polemik, saj je nekaj držav nanj gledalo kot na grožnjo svojim kulturnim prehranjevalnim tradicijam. Kljub mešanici nasprotovanja in podpore njegova močna baza dokazov pomeni, da se zdaj uporablja v šestih državah EU. Zaradi njegove priljubljenosti in strogega testiranja ga je Evropska komisija videla tudi kot obetaven primer za označevanje na sprednji strani embalaže.
Komisija je Strategija Farm to Fork je imel veliko ambicijo, da bi "opolnomočil potrošnike, da bi sprejemali informirane, zdrave ... izbire hrane". Med to strategijo je EU hitro ugotovila, da je za resnično korist evropskega javnega zdravja potrebna nadaljnja vseevropska standardizacija označevanja živil.
Vendar pa oznake na živilih zagotavljajo le delne vpoglede v zdravstvene posledice izdelkov. Oznake na živilih so le en del širše slike informacij, ki potrošnike potiskajo k nezdravi hrani ali stran od nje. Z nekaj ključnimi prilagoditvami bi se lahko označevanje živil razvilo v še močnejše orodje, ki bi potrošnikom po vsej EU pomagalo pri bolj zdravi izbiri. ampak kako?
Dobro obveščena javnost
Zakoni EU o informacijah o hrani, kot je npr Uredba o informacijah o živilih potrošnikom (FIC)., želijo potrošnikom zagotoviti jasnejše, natančnejše in lahko razumljive podrobnosti o izdelkih, ki jih kupujejo.
Medtem ko uredba FIC določa, da morajo biti informacije "jasne in lahko razumljive", je učinkovitost te zahteve sporna. Na primer, »prozorno« ne pomeni »opazno« – obvezne označbe hranilne vrednosti so pogosto prikazane na hrbtni strani embalaže, kjer je manj verjetno, da bodo vidne.
Zagotavljanje preprostega dostopa potrošnikov do ključnih informacij je bistven korak pri pomoči ljudem pri sprejemanju ozaveščenih odločitev o izbiri hrane. Čeprav je bil dosežen napredek, so potrebne nadaljnje prilagoditve, da bodo potrošniki opremljeni z orodji za krmarjenje v prehrambenem okolju, ki daje prednost zdravju pred dobičkom.
Zagotavljanje preprostega dostopa potrošnikov do ključnih informacij je bistven korak pri pomoči ljudem pri sprejemanju ozaveščenih odločitev o izbiri hrane. Čeprav je bil dosežen napredek, so potrebne nadaljnje prilagoditve, da bodo potrošniki opremljeni z orodji za krmarjenje v prehrambenem okolju, ki daje prednost zdravju pred dobičkom.
Koristne informacije za bolj zdravo življenje
Čeprav pravila EU o označevanju živil zagotavljajo pomembne informacije, niso dovolj pregledna glede tega, kaj je v naši hrani. Če vzamemo vsebnost hranil, mora biti le-ta navedena na 100 g ali 100 ml izdelka. Čeprav to omogoča primerjavo med podobnimi izdelki, nudi malo pomoči pri poskusu primerjave različnih vrst izdelkov z različnimi velikostmi porcij. Potrošniki resnično potrebujejo tudi informacije o hranilni vrednosti na porcijo, vendar za to ni zakonske zahteve. Odsotnost obveznih priporočenih velikosti porcij povzroči tudi, da potrošniki nevede povečajo svoj vnos kalorij zaradi večjih porcij.
Sistemi označevanja na sprednji strani embalaže morajo potrošnikom olajšati oceno, ali je izdelek zdrav ali ne. Navedene sestavine na embalaži živil, na primer izdelek, ki vsebuje sadje, vendar brez poznavanja dejanske količine, ljudi pušča v negotovosti. Nezdrave sestavine, kot so visoke vsebnosti sladkorja, soli ali nasičenih maščob, nimajo jasnih zdravstvenih opozoril, zaradi česar potrošniki ne morejo v celoti razumeti morebitnih posledic teh izdelkov za njihovo zdravje. To je prednost Nutri-Score, ki potrošniku takoj sporoča, ali je izdelek bolj ali manj zdrav.
Oglaševalski velikani: ko se velike obljube izjalovijo
Druga vrzel v uredbi je pomanjkanje obveznega označevanja poleg embalaže. Seveda ne moremo govoriti o označevanju živil, ne da bi govorili o velikanih oglaševanja. Trženje hrane je pomemben akter, ko gre za oblikovanje zaznav potrošnikov in nakupnih odločitev, vendar tržniki niso dolžni zagotoviti nobenih informacij o hranilni vrednosti ali sestavinah v svojih oglasih. Namesto tega nas kot potrošnike bombardirajo s čustveno nabitimi marketinškimi sporočili in potiskajo izdelke brez navajanja dejstev o zdravju.
Tudi kadar industrija prostovoljno zagotavlja informacije o hranilni vrednosti, so te pogosto zavajajoče. Pod Uredba EU o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, morajo biti trditve na živilih točne in nezavajajoče. Toda tudi če so podani točni podatki, so lahko še vedno zavajajoči. Zdravstvene trditve, kot je »železo prispeva k zmanjševanju utrujenosti«, so morda resnične, vendar pogosto spregledajo, da koristi veljajo le, če je vnos s hrano nezadosten. Podobno so lahko izdelki z visoko vsebnostjo sladkorja, kot so otroški kosmiči, označeni z "veliko vsebnostjo vlaknin" ali "vsebuje kalcij", kar ustvari učinek "izpiranja zdravja", zaradi katerega potrošniki verjamejo, da je izdelek bolj zdrav, kot je.
Še huje, izdelki, ki se tržijo za otroke in mladostnike, so lahko še posebej zavajajoči. Otroški kosmiči na primer vsebujejo velike količine dodanega sladkorja in pogosto prikazujejo junake iz risank, ki odvračajo pozornost od pomembnih informacij o hranilni vrednosti. Medtem ko morajo biti oznake na živilih lahko razumljive, pogosto ne pojasnijo, ali so nekatere sestavine, kot je maščoba, prisotne v zdravih količinah.
Svet označevanja živil je zapleten, s številnimi izjemami. Majhnim paketom na primer ni treba vključevati večine obveznih informacij. Pravzaprav je devetnajst posebnih izdelkov ali kategorij izdelkov v celoti izvzetih iz označbe hranilne vrednosti. Alkohol, čeprav je po zakonodaji EU opredeljen kot hrana, ostaja izvzet iz označevanja hranilne vrednosti in sestavin. To je še posebej zaskrbljujoče glede na njegovo široko porabo in dobro dokumentirana zdravstvena tveganja, vključno s povzročanjem sedmih vrst raka.
Trženje hrane je pomemben akter, ko gre za oblikovanje zaznav potrošnikov in nakupnih odločitev, vendar tržniki niso dolžni zagotoviti nobenih informacij o hranilni vrednosti ali sestavinah v svojih oglasih. Namesto tega nas kot potrošnike bombardirajo s čustveno nabitimi marketinškimi sporočili in potiskajo izdelke brez navajanja dejstev o zdravju.
Opolnomočenje potrošnikov: ali je to mogoče?
Pravila EU o informacijah o živilih pri obveščanju potrošnikov ne zadenejo v polno. Če pa bi pravila o informacijah o živilih za potrošnike izboljšali, ali bi lahko opolnomočili potrošnike?
Za podporo ljudem pri sprejemanju zdravih odločitev bi moralo prehransko okolje spodbujati potrošnike k uporabi informacij, povezanih z zdravjem. EU ve, kako trg pomaga ali ovira potrošnike pri sprejemanju zdravih odločitev. . V Nova potrošniška agenda, je Komisija izjavila, da „opolnomočenje potrošnikov pomeni zagotavljanje trdnega okvira načel in orodij“ ter „trdnega okvira, ki zagotavlja njihovo varnost, informacije, izobraževanje, pravice, pravna sredstva in uveljavljanje“.
Raziskave kažejo, da je izbira hrane odvisna od kombinacije notranjih in zunanjih dejavnikov, kot so okus, osebne navade in prehranjevalno okolje. Samo zagotavljanje informacij ni dovolj za opolnomočenje potrošnikov.
Bolj zdrava prihodnost pomeni pametnejše označevanje?
Tudi če informacijska regulacija sama po sebi ne more okrepiti moči potrošnikov, pomaga ustvariti moč potrošnikov. Da bi potrošnikom omogočili sprejemanje odločitev o zdravi hrani, morajo informacije izpolnjevati dva pogoja.
Prvič, informacijska pravila morajo biti dobro oblikovana.
Zato mora EU pozorneje razmisliti o pravilih, ki temeljijo na dokazih in so občutljiva na kontekst, o tem, ali so informacije za potrošnike navedene na etiketah, kaj so navedene, kje, kdaj in kako. Na primer, informacije o hranilni vrednosti bi morale biti zagotovljene tako, da bi jih potrošniki lahko razumeli, na primer prek obvezne Nutri-Score. Čeprav se je Komisija zavezala, da bo predlagala usklajeno označevanje hranilne vrednosti na sprednji strani embalaže, še vedno zamudi svoj rok do leta 2022.
Bistvenega pomena je tudi, da EU učinkoviteje ureja tržne informacije. Trditve na živilih bi morale biti prepovedane za nezdrave izdelke. Druge vrste trženja je treba prepovedati, če povečujejo prepoznavnost, privlačnost ali uživanje nezdrave hrane.
Drugič, priznati je treba, da informacije niso zdravilo za zdravljenje bolezni, povezanih s prehrano.
Kako potrošniki sprejemajo odločitve o hrani, je večfaktorsko in zapleteno. Zdaj je res jasno, da so za izboljšanje prehrane potrebni regulatorji, da se spopadejo s praksami v industriji, ki nas potiskajo k slabi prehrani. Te industrijske taktike povečujejo prekomerno uživanje nezdrave hrane na račun zdrave hrane. To vključuje ustvarjanje novih, zelo okusnih izdelkov, njihovo agresivno promocijo, njihovo prodajo po nižjih cenah kot zdrava hrana, njihovo pakiranje v velike porcije, pripravljene za uživanje, in njihovo prodajo na široko dostopnih lokacijah.
Spopadanje s komercialnimi dejavniki zdravja, kot je agresivna promocija nezdrave hrane, je bistvenega pomena za doseganje boljših rezultatov pri potrošnikih. EU mora predlagati strožje zakone za zaščito zdravja potrošnikov.
Nikhil Gokani
Nikhilovo delo raziskuje, kako se lahko zakonodaja uporablja za boj proti nenalezljivim boleznim, tako da se osredotoči na zlasti nezdravo prehrano in prekomerno uživanje alkohola – ter s tem povezane zdravstvene neenakosti. Nikhilovo delo združuje javno zdravje z nacionalnim pravom, pravom EU in mednarodnim pravom, s poudarkom na zakonodaji o varstvu potrošnikov, trgovini in človekovih pravicah. Nikhilovo primarno strokovno znanje je na področju urejanja informacij o hrani in alkoholu, zlasti označevanja hranilne vrednosti na sprednji strani embalaže in označevanja alkohola. Nikhil redno predstavlja na nacionalnih in mednarodnih konferencah. Veliko je objavljal v recenziranih revijah in drugih publikacijah. Nikhil redno sodeluje z vladami, medvladnimi organizacijami in civilno družbo na nacionalni in mednarodni ravni. Pisal je poročila za organizacije, kot so WHO, UNICEF in Movendi International. Njegova raziskava je pritegnila sredstva prestižnih organizacij, vključno s Svetom za medicinske raziskave in Wellcome Trust. Je predsednik mednarodne strokovne skupine za označevanje alkohola in zdravstvena opozorila pri Evropski zvezi za alkoholno politiko (Eurocare), član tehnične svetovalne skupine Svetovne zdravstvene organizacije za označevanje alkohola v Evropi in podpredsednik Odseka za pravo in javno zdravje Evropskega javnega zdravja Združenje (EUPHA).